Dario in Claudia sta zraven spominov na Madeiro prinesla še košaro sladkih dobrot; bonbončki z okusom evkaliptosa in koromača, medeni piškotki in medena torta, ki se odlično poda z Madeira vinom :D Prava gurmanska bomba. Vse skupaj pa je žarelo po njihovi skromnosti in iskreni ljubezni.
Z izletom po Benetkah prvi dan in tistim po Ptuju proti koncu njunega dopusta sem si prijetno odpočila od dvomesečnega 12 urnega diplomskega urnika v tovarni znanja univerzitetne knjižnice Maribor :)
Zaključili smo s piknikom v Porčiču. Jaz pa vse do 1. julija nadaljevala s hitrim tempom, ko sem svoj trud postavila na ogled (in oceno) ter postala gospa.
Nagradila sem se z izletom po Toskani ter v ospredje postavila že dooooolgo pričakovan ogled slike rojstva Venere. To je bil izlet samih "saj ne morem verjet". Prvi je bil že takoj v uvodu, ko sva na najino, še zdaj veliko presenečenje, zaspali budilko (vsaka svojo) in tako zamudili en in edin avtobus za Firence. Dan se je po uspešni zamenjavi kart za naslednji dan prelevil v nadvse prijetnega. Preživeli sva ga v mestnem parku na stolih-ležanikih pod lipo, čitajoč (in krohotajoč) najboljši slovenski roman leta: Svinjske nogice, Lenarčana Tadeja Goloba. Čestitke! :)
Po 27ih nastavljenih budilkah nama je naslednji dan uspelo sesti na avtobus za Firence. yeeeeeeees :D Pa drug, tretji in četrti "saj ne morem verjet" : kava za 4€, kepica sladoleda za 6€ in vrste za Uffici vse do Rima. Ampak mi2 sva imeli VIP card (hec. Rezervacija kart preko interneta. Pa vseeno sva za vstop čakali 15 minut). Klima Firenc, bi se lahko primerjala s tisto v svetu savn, zato sva se odločili da se "osveživa" s klimo ob morju v mestu Viareggio. yeeeeeee.
Pa sva imeli. Za 20€ 2 ležalnika in senčnik, ki sva ga morda videli samo mi2 (poglej zgornjo sliko, če jih vidiš tudi ti in ja, imeli sva odprtega) kajti sončni žarki so pronicali skozenj in tako mene, ki se nisem izpostavljala soncu niti za 1 celo minuto ožgali, kot da bi cel teden ležala kot čevap na žaru. Manuelo pa so pred restavracijo zamenjali za škampa velikana. Skrili sva se za obzidje mesta Lucca, v bivši samostan. Do večera ko nama je lakota predstavila Italijanske specialitete :D Pica Italiana in kozarček rujnega. Kasneje ob zvokih ZZ top (live) pa še Spritz con Aperol. Ogled mesta s kolesi in peš. Vrečke so nama kar same letele v roke. Pa vse nama je bilo prav. Kakšno naključje :D Toplo priporočam. Jaz bi še šla enkrat pozimi, da me oblečejo v stilu še za mrzle dni.
Ohh in sploh presrečni se vrneva v Firence. Naslednji dan pa v mesto San Giminiano, kjer me je takoj ob vstopu v pravljično mesto za obzidjem v istem stilu prevzela prefinjena glasba iz zlatarne (na srečo tukaj nisem delovala kot magnet in odšla domov brez zlatnine) potem pa sva padli v tok reke turistov in nasedli ob izhodu obzidja. Lakota je iz naju izstisnila izvirnost in tako sva za vrnitev v mestno jedro izbrali stranske poti (zmeraj najlepše:D) in tako prispeli do prijetne restavracije z zelo okusno hrano. (Manuela še enkrat hvala za menjavo glavne jedi :D)
Kot zadnjo destinacijo sva izbrali mestece Siena. Jaz sem imela že poln kufer gneče turistov ( in shoping vrečk, hahaha) in se v bistvu najbolj razveselila topline okrog majhne majhne cerkvice in počitka v senci parka.
In zadnji "saj ne morem verjet" se je zgodil prav v tem mestu, ko sva se nič avanturističnega sluteč (kot da ni bilo že celo najino potovanje ena sama avantura) slikali pred mesnico/prigrizkovalnico/sirarno Antica Pizzicheria de Miccoli. Iz nje pa hops Antonio, kateremu je kot sončni žarek direkt v oči zasvetila nepopisna lepota Manuele. Tako sva na njen račun in njegovo prijaznost pili in jedli najboljše domače toskanske dobrote: vino rosso (3krat :D) in vino bianco enkrat, pa ovčji sir in sir s tartufi, parmigiano, pa klobasice in namaze. Domač kruh. Po ogledu pridelave pršuta je sledil kratek klepet, v katerem sva omenili, da so nama mesta ki sva jih obiskala zelo všeč, vendar sva si vseeno zamislili da bova videli malo več podeželja. Gospod Antonio nama pove, da je njegov pomočnik Massimilianoprav iz podeželja in nas vse 3 preseneti z izjavo: " Massimiliano, vzami si prosto popoldne in pelji punci po podeželju, jaz pa vam bom pripravil sestavine za piknik! " Ne vem kdo je bil bolj začuden. Mi dve, da se nama bo tako iznenada uresničila želja ali Massimiliano (ki je še vedno stal vkopan za pultom), katerega je čakala nadvse zahtevna in odgovorna naloga, razkazati podeželje in pripraviti gurmanski piknik dvema simpatičnima mladenkama. Gospod Antonio je trenutek našega začudenja izkoristil za pripravo dobrotic, ki jih bomo vzeli zraven. Liter rdečega in liter belega, 2 vrsti sira, en ogromen mafin polnjen s koščki pršuta in pražene čebule, pa kruh in za posladek še 3 vrste piškotkov in tekoča čokolada v kozarčku. Vse domače. In smo šli. Vsak s svojo vrečko po avto in naokoli po toskanskem podeželju. Saj vem, tudi mi2 sva se vprašali če ravnava v skladu s vsemi starševskimi napotki naj se ne usedeva v avto z neznancem, ampak je prevladala najina taekwondo samozavest pomešana z evforijo nad uresničitvijo sanj ter štirimi kozarci vina.
Bilo je pravljično čudovito! Ne, hočem rečt:
... bilo je pravljično čudovito!
Najprej neskončni travniki sončnic, potem pa oljke in trta. Ustavili smo se na enem izmed najvišjih vrhov našega potovanja in kot mizica pogrni se je Massimiliano iz magičnega avta potegnil vse potrebno za piknik. Rjuho, desko za rezanje, še celo kozarce iz moranskega stekla je nardil (beri plastičnih plastenk, ampak pohvalno izvirno). Skupaj z nami so uživale predvsem brbončice ob vseh toskanskih dobrotah. Resnično gurmansko se je dan prelevil v večer in odjadrali smo proti železniški postaji in na najpoznejši vlak za Firence.
Naslednji dan nisva zaspali budilke za domov (čudno). Popili še zadnjo italijansko kavico ( hahaha) in sladico ter se vrnili domov. :)
Še vedno pa diši po toskanskih poljih.
Lep pozdrav! :)
