Ta post pišem z nasmehom, upanjem ? , ponosom in kozarcem rujnega. S slednjim nazdravljam prijateljici Marini ob opravljenem strokovnem izpitu :) Bravo Marina! Neizmerno vesela in ponosna sem nate!
Zaljubljena v igralca, mi je sošolka iz tečaja nemščine posodla film Montevideo, bog te video. Režiserja Dragana Bjelogrliča. V času okrog 1930 deček, srečen da ima dve roki in eno celo zdravo nogo :) s strastjo, ponosom do solz, spremlja uspeh starejšega prijatelja nogometaša. (saj vem, nogomet in jaz je kot maslo pod evrokremom; pa vseeno nekateri to jedo) Vzornika. Od igranja na ulicah pa do odhoda v Montevideo :) Ampak to ni samo njegov osebni uspeh. Uspeh njegovega teama, ampak ponos njegove matere, njegove punce, njegovega soseda in njegove vasi. Vsi so z njim. S srcem in dušo...
...pa bi še o drugih pomembnih opazkah, vrlinah in pozitivnih točkah, ki sem jih v zadnjih letih spoznala, pa sem se pravkar zavedala...
Nikoli si nisem mislila, da so lahko besede brez teže. Da jih nekdo ne razume in ne čuti. Kljub temu, da jih lahko barvito, slikovito, glasno in jasno razložiš. Ne. Morš it malo ´ven´ *, da to razumeš :) Ne samo Srbi, tudi Portugalci, Španci, Grki (če spremljaš zadnje proteste) so tak ponosni narodi. Mi pa smo taki rahleki :) ....
Še vedno se bodo vsi na facebooku in raznih forumih pritoževali čez politike, novinarje, se zgražali nad spopadi navijačev, izgredi, nepravilnostmi in prevarami. Iz udobnih domačih naslonjačev. Toliko jeze je v njih, na ulice pa si vseeno nihče ne upa. Ne postavimo se zase. Ne navijamo za domače. Strmimo nazaj, ko smo se pred 20 leti vseeno osamosvojili. Smo nesigurni sami vase in nezaupljivi. Brezveze je razlagati o ponosu Srbov, o navezanosti Portugalcev, Mehičanov in Špancev, o plašnosti Turkov v tujini in o drugačnosti Kitajcev. Ker tisti, ki še niso nobenega drugega naroda spoznali ne vedo ( in tukaj ne štejem 14 dni na Djerbi in enega tedna v Maroku, ampak čas in trenutek ko se ti ljudje zaupajo, potožijo. Se s tabo veselijo, te sprejmejo v svoj krog. Na kosilo, med svojo družino) Ker preprosto ta informacija še ni pretekla v njihov spomin, zavest. In za koga potem to pišem, se sprašujem? Saj 2 krat sem že zbrisala in blog zaprla; pa se napisano avtomatsko shrani :) haha.
Začela sem z nasmehom, upanjem pod vprašajem, ponosom in kozarcem rujnega. Slednjega sem že spila, za ponos sem že povedala. Ostane mi tako upanje pod vprašajem in nasmeh, ki v stilu bloga zmeraj ostaja. Pravzaprav se smejim tej nevednosti. Temu nemirnemu duhu zapečkarjev. In jih sprejemam. Kaj pa naj drugega?
Upanje pod vprašajem ostaja, ker upanje pač umre zadnje. In tako se z nasmehom za danes poslavljam in upam, navijam ter se veselim dneva ko se bomo v stilu čistilne akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu, opogumili :) Juuuhej :)
Rada vas imam :)
Pa čudovit četrtkov večer.
*(tukaj ne mislim, samo ven iz meja domačega kraja, mesta, države ampak ven iz svojih mej. Ven, kot spregledanje. Občutenje drugih. Da nismo vsi isti in da to ni nujno slabo. Da imamo drugačna načela, poglede, občutenja in vrednote. ... )