Prvi teden ko sem se preselila v Graz, sem se po našem prehodu med bloki peljala s kolesom, čeprav me je znak opozoril, da je prepovedano. Ker sem imela kljub vzponu še vedno hitrost sem verjetno malce zamišljenega soseda (tam nekje čez 80) precej prestrašila. Da je ravno zakričal. Od straha sem se v trenutku vstavila in ker sem takoj vedela, da je bil tako glasen in "grob" samo zato, ker se je prestrašil sem se vljudno opravičila.
Po tem "incidentu" sem ga večkrat videla v spremstvu žene kako se sprehajata po ulici. Počasi so ju nesle noge in večkrat sta se ustavila. Enkrat on že na pločniku, ona pa še sredi ceste, ker ni želela naprej :) hahha Pa si je vzel čas in jo spraševal zakaj ne in kam bi pa ona rada šla? No, pol pa greva tja.... :D Meseci so minevali in vedno bolj mi je prirasel k srcu, ampak zgolj kot opazovalki. Žena je večkrat pozvonila pri nas, ker je bila prepričana da živi v tem stanovanju. Obrazložil mi je da je dementna in da včasih pozabi kje je doma, vendar prijazno in obzirno. :)
Poleti pa sem enkrat na stopnišču videla, da so jo odpeljali z rešilcem. Hudo mi je bilo, ko sem se zvečer pripeljala domov, pa je pri njemu še vedno gorela luč. Saj ga v bistvu ne poznam, ampak mislila sem si, da je verjetno po mnogih letih zakona bil prvič doma sam in prestrašen. Naslednji dan sem ga na stopnišču srečala in vljudno povedala, da sem vidla ženo, če je vse ok in da če bo karkoli potreboval, kosilo, kaj iz trgovine, piškotke, toplo besedo, sem itak samo eno nadstropje višje in da se lahko kadarkoli oglasi. Zahvalil se je in odšel.
Potem sem mu oktobra, ko sem prišla nazaj od doma prinesla domače grozdje, pa mamino marelično marmelado in slovensko gibanico. :) Med tekom sem ga še enkrat srečala pred domom za ostarele. Bil na obisku pri ženi. S kolesom! Vsako jutro in večer jo gre obiskat! :) Pa sva spet malo poklepetala o njuni mladosti in se poslovila. Potem pa dolgo nič...
Potem sem mu oktobra, ko sem prišla nazaj od doma prinesla domače grozdje, pa mamino marelično marmelado in slovensko gibanico. :) Med tekom sem ga še enkrat srečala pred domom za ostarele. Bil na obisku pri ženi. S kolesom! Vsako jutro in večer jo gre obiskat! :) Pa sva spet malo poklepetala o njuni mladosti in se poslovila. Potem pa dolgo nič...
... dokler nisem za miklavževo sedela v sobi in ravno po otroško razmišljala. "No ja, pol pa letos še nisem bila nič "pridna" ", ko pozvoni pri vratih in nekako sem po občutku najprej pomislila na njega, ker se res dolgo že nisva nikjer srečala :) hahah In tako je stal pred vrati. Gospod, ki me je prvi teden mojega bivanja nahrulil, je zdaj stal pred vrati našega stanovanja, z nasmeškom in toplino v očeh. V rokah je držal v rdeč papir zavito malenkost za Miklavža, kot je rekel sam :) Karamelne bonbončke in mini čokoladnega miklavža :) Verjetno ni pričakoval, da se bom tako razveselila, kaj šele da ga bom od veselja objela. Je rekel, .... naj ostanem tako dobra in pridna kot sem in me je za slovo še po ličku pobožal. :D Pa saj mi sicer to verjetno ne bi bilo tako všeč, če mi istih besed ob vsakem slovesu ne bi namenil ravno moj dedi. Istih belih las, velikih varnih pesti in topline v nasmešku. :)
Naj vam prihajajoči prazniki prinesejo čimveč takšnih toplih trenutkov in presenečenj! :)
Če ne, pa presenetite vi! :)
