Making my first video/movie

Ta teden sem naredila nekaj fotografij, ko sva s Silvie garali na terenu :) Vse sem lepo zložila skupaj, malo pomešala, nato dodala še glasbo; pesem Just can´t get enough od skupine Nouvelle Vague in nastal je moj prvi video/film. Ogledate si ga lahko spodaj

This week I made several pictures while me and Silvie were hard working on concstruction site. As a photographer and an architect. :)

I put all of them together, add Nouvelle Vague´s Just can´t get enough and made my first movie/video. You can see it below:

Vesela bi bila kakšnega komentarja

I would be happy to read some comments.

Crazy Barcelona

Iz papirnatega dnevnika v spletnega:

Barcelona - muy bien :D
PISANO zelena
ŽIVAHNO roza 
TOPLO rumena

Skoraj škoda jo je opisovati s črnim kulijem, samo nimam živahnejše modrega ali kričeče vijoličnega. Tukaj sem šele dve uri in kontrabas iz leve, bobni iz desne, žurka je kar v zraku. FENOFAKINGMENALNO! :D Menjam s Palmo takoj.
Začelo pa se je takole:
Naključno ( :D ) zamudim prvi bus, ki sem ga videla za letališče. Na Mallorci namreč ni voznih redov. Piše samo kdaj pelje prvi bus in na koliko časa vozijo. Nič hudega, itak sem bila prehitra. Ker sem imela online check-in sem se pokazala le varnostnikom (mimogrede na poti tja in nazaj me nihče ni niti vprašal za osebno kaj šele za potrdilo, da sem res rezident Balearskih otokov) se okrepčala v BurgerKingu ( saj so imeli tudi solatni bife na letališču pa mislim, da celo italjansko restavracijo, ampak pač no... :) ) in že bila na letalu za Barcelono. Zaspala kratko in sladko kitico, ko me zbudi stevardesa da bomo pristali. Smuk na bus za center (A1-5€). Seveda sem zaupala svoji intuiciji (tej isti, ki me je na Mallorci pustila na cedilu in sem iskala svoj dom eno uro in pol) in šla na pot brez zemljevida. Niti tega kjer bi se naj nahajal hostel nisem sprintala. Ampak, tokrat mi je stala ob strani (vsaj prvi dan :D ) in tako sem izstopila ob pravem času na pravem mestu ( mimogrede, na  busu ni zemljevida, niti oznak, kaj šele opozoril pred vsako postajo. Tudi na fizičnih postajališčih ni nobene oznake. Zgleda so Barcelončani zelo intuitiven narod) Plaça Catalunha. In že prvi

B  U    U    U    M    .... 

live koncert ( s tem mislim samopromocija) reggae skupine. Ne samo celoten bend ampak vsa množica poslušateljev, ki je prikorakala okoli pozitivnih glasbenih vibracij, kot lačne mačke okoli posodic s hrano, je plesala. Sredi rumenega petkovega popoldneva in to kar pred banko. Pa sem se s prtljago vred in nasmehom na obrazu še jaz pozibavala v ritmu reggea-ja :) Fenomenalen sprejem, kljub temu da me na letališču ni nihče čakal. Haha Smuknem v TIC po zemljevid in nasvet potem pa 10 sprehajalnih minutk do hostla SUN and MOON(15€/noč z zajtrkom vred ) , kjer sem potovalko samo vrgla v omarco in že letela med Picassom, Gaudijem in Dalíjem.

Že v Palmi sem si zaželela kvalitetnega koncerta v živo, tukaj pa je vse na dosegu roke/koraka/ušesa. Vse instiktivno, kar si želiš pade v tvoj rokav, objem, dušo :) Design studio, ki spreminja barvo, skicirka, ki jo iščem že od Madeire...

In tako bom zvečer v cerkvi Svetega Miquela (saj ne vem kako se je v resnici imenovala, samo nekaj sem si mogla namislit in če je že vsak drug Španec Miquel...)  prisluhnila koncertu klasične Španske kitare izpod hitro brenkajočih se prstov MANUEL-a GONZÁLEZ-a. Po The New York Times-u sodeč:
" One of the leading splecialist of Spanish music in the world. "
No, na poti do koncerta sem naletela še na en koncert (samopromocijo) tokrat cel zbor. Peli so pesmi Queenov in Beatlesov zraven pa seveda poplesavali. Veselo vzdušje v glavnem. In mislila sem si: Barcelona je zmešana! In všeč mi je!!!!

Zdaj sem že iz koncerta ... krasen performance španske akustične kitare, vendar morm priznat, da ni blo mravljincev od zvočnega užitka in kolena se mi tudi niso tresla. No, ampak vseeno je nardil pozitiven vtis name. (Žura ni bilo. Vsaj jaz se ga fizično nisem udeležila, sem pa zato v soboto prva stala pri izposojevalnici koles in podpisovala pogodbo za krasno, udobno in ubogljivo kolo )

Mami sem v sobotnem dopoldnevu v telefon kričala: ČUDOVITO, BARVITO, ŽIVO IN ŽIVAHNO.  Povej naprej.
Kolo sem prvič odložila ko sva s Tejo, ki je v bližini Madrida na Erasmus izmenjavi in s katero sva se zgolj slučajno datumsko ujeli v Barceloni, posadili ritke na travo in prisluhnili ( bolj druga drugi, ker sva poklepetali :D ) spet enem izmed mnogih koncertov :D Sledila je Sangria in prišla je noč in z njo moj termin za vrnitev kolesa. Dobro mi je služil :D

Vrnem se v hostel in končno pri svetlobi spoznam cimre, s katerimi sem si delila to ogromno, svežo, živahno in udobno (laž za vse 4 opise) sobo. Iz New Yorka Gabriel in Raphael  (slednjega  ime sem si seveda namislila, samo bi blo pa zanimivo, da bi bila 2 angelska imena na enem kupu v eni sobi) zraven pa še Christian iz Rima in  Ewa iz Poljske. S slednjima sem istočasno začutila lakoto in odpravili smo se na brezplačno večerjo (beri predjed) v Travelers bar. Sledil je polnočni intuitivni ogled mesta, obe z Ewo sva bili namreč novinki v mestu in tako sva šli kamor so naju nesle noge. Naslednji dan pa smo si skupaj ogledali še Gaudijevi Casa Milá in Casa Batlló, potem pa sva se poslovili od Christiana in si nazadnje ogledali še Sagrado Familijo - seveda :D Impresionirana sem se poslovila in odpravila nazaj proti Mallorci. Vendar Barcelone še ni bilo konec. Bilo je še letališče, ki je ooooooohhhhhh in aaaaaaaahhhhhhhh sanjsko lepo.
Ko vstopiš te tišina kar posesa sama vase. Tiho, mirno in spokojno te vodijo tekoče stopnice ali pa tihi koraki. Elegantna črna svetlikajoča se tla, ki odsevajo, svetlo, zračno belo strešno konstrukcijo - mojstrovina.

 Da kar lažje zadihaš. No, tako lepo, mirno in sproščujoče kot je bilo na letališču niti slučajno ni bilo na letalu. Metalo nas je sem in tja iz enega koridorja v drugega. Gor in dol, levo in desno. Ko sem v trenutku šibkosti pomislila, da bom slednjič letela samo še iz Palme in se ne več nazaj, smo že pristali in odploskali iz letala in naslednji dan sem že gledala karte za Madrid :D. Krasen vikend je bil.


Včeraj me je neka melanholija pripravila do listanja papirnatega dnevnika. (ne se bat, zvečer sem že šla na tečaj Salse, ki pa se je ( po Špansko pač ) prestavil za 2 uri in 1 dan ( !!! ).  Torej zdaj, namesto da bi pozibavala svoje boke, pišem blog) in ko sem takole obujala spomine za nazaj, sem ugotovila da sem kr potovala :)
Da obnovim: Madeira - Erasmus, Porto Santo - weekend, Gran Canaria - weekend , Lisboa - week, Trieste - koncert Carlosa Santane, Mallorca - Erasmus praksa, Barcelona - weekend.
In v bližnji prihodnosti me bodo noge, kolo, letalo ali/in vlak poneseli še v Madrid (kart še sicer nimam rezerviranih, ampak Rynair - 12€ povratna :D ) , Vallencio, Menorco... :D

Danes me je obiskal dedek...

...ali pa sem jaz obiskala njega.

V Palmi (in samo v Palmi :) ) so nas danes počastili še z enim dela prostim dnem in tako sva se s Silvie, sicer po začetnih dvomih zaradi vremena, le odpravili na izlet. Na avtobusni postaji izbereva mestece Port de Pollença (bus 340, 5.60€, 1h vožnje) ker je pač bil prvi bus, ki je peljal :D Dober sistem, že dvakrat se je izkazal za odkritje čudovitih predelov Mallorce. Vendar naju je pod svoja krila ob prihodu vzel veter. Lase je neslo gor in dol, levo in desno, diagonalno, povprek....kuštravo. Ko mu samo midve nisva bili dovolj in je zraven pobral še pesek iz plaže ter kapljice iz morja sva rekle, da tako pa se več ne greva in sva po istem sistemu izbrali pot nazaj. Po 10 minutah vožnje (1.10€ ) izstopiva v centru mesta Pollença. Najprej do trgovine, da sva potešile željo po sladkem ( nič kaj dobre čokoladne francoske rogljičke) nato pa naju je pot, ki je v začetku izgledala kot navadna med ulična potka, potem pa se je začela nagibati in ob njej so se začeli pojavljati križi, naključno privedla do vrha hriba. Končna postaja cerkvica. Ponavadi me nič kaj ne ganejo. Občudujem jih zgolj kot veličastne objekte, vendar v meni ne vzbudijo nobenih posebno blaženih občutkov.
Ta pa je bila drugačna :)

Tako majhna in minimalistična. Pet klopc, 3 slike, 7 svečnikov, ki so viseli iz stropa in označevali sveti prostor, ter oltar. Simple as it can be. Ganla me je preprostost, tišina in toplina. Silvie se je kaj hitro umaknila, meni pa je po fotografiranju nekaj reklo, naj pustim to mojo dušo za trenutek tukaj, kjer se je počutila tako prijetno.

Pa sem zamižala, sklenila roke in te blagoslovila moj zlati dedek. In potem si prišel. Popeljal si me v čas ko sem bila še majhna. Ob sončnem dnevu sem sedela na tvojem krilu in tvoje iskrene roke so me božale po moji majhni glavi in po mojem desnem ramenu. Tako tople roke si imel. Tako lepo mi je bilo. Rekel si mi, naj se le držim fotografij od blizu :) ( ne vem še kaj točno si mi želel povedat, ampak tudi meni so takšne najbolj všeč :D) Malo sem še posedela in uživala v tvoji toplini, potem pa si rekel: "zdaj pa le pojdi, pupa te zunaj že čaka". In tako sem odprla oči, še vedno čutila toplino na desnem uhlju in ramenu, ter se nepopisno srečna odpravila proti izhodu. Hvala za ta trenutek dedek :D

Dokaj po zraku me je nato neslo še do Rimskega mostu in ker ni bilo preveč lepo, da bi bilo res, smo se ob prihodu srečali z avtobusom, ki naju sicer ni popeljal direktno v Palmo ampak do mesta Inca (20 minutk, 3.80€ ) kjer se kljub še več kot potešeni želji po sladkem nisva mogli upret naoljenim sladkim churosom

Od sladko mastnega slabost naju je posadila na vlak za Palmo ( ceni z busom do mesta Inca, je bila všteta še karta za vlak).

Blažen pozdrav iz Palme :)

Od zabave do zabave

V jutro sem se zbudila z živordečimi nohtki ...

Pa začnimo po vrsti. Prejšnji petek si mladi nadebudni sodelavci (takrat še 3, ta teden se nam je pridružila še Ana iz   Poljske) po enomesečnem garanju v službi le zaželimo konkretne žurke. Pa mislim, da smo šli vseeno bolj na izi v petkov večer. Posedali smo na trgu, otroškem igrišču in peš križišču, ko začno vsak posamezno mimo nas hoditi muzikantje. Vsak s svojim kovčkom, vsi v isti odpravi. Pa le stopim do možatega kitarista in ga vprašam kje se kaj dogaja. Je rekel: " ti pojdi samo ravno, 300m in nas boš slišala " Dokončali smo klepet in se odločili da le gremo pogledat. Po 300m smo jih videli in slišali :) Pozdravili so nas z cvetjem ter z wellcome drink (ki se je nato preimenoval v free all night long drink), vse skupaj ob spremljavi tradicionalne Mallorške glasbe. To je bila majhna majhna majcena gostilnica šefa Menorčana in Mallorčana in tako ni bilo bojazni da bi se zgubili ali da se kdo ne poznali. Debate so tekle in tako smo se ob 6ih le odločli da pojdemo svojim posteljam naproti.

V soboto je sledilo najlepše poležavanje na plaži ever.

:)  Kljub temu, da me je ati oznanil za drugega Cankarja, vam ne znam opisat kako lepo mi je blo. V kopalkah na pesku, z mandarinami v ustih, skicirko in voščenkami v rokah,  ob sončku in valovih morja. Nepopisno lepo. Uživantski soboti je sledila kolesarska nedelja. Pa v bistvu je bila bolj peš nedelja. Ko sem brezciljno prišla do vrha hriba, ugotovim da me nekam poševno nese, pa sem bila na 0.0 promila. Zadnja guma je bila povsem prazna. Bencinska črpalka pa kaj pa vem kje. Odločim se za sprehod ob obali. Tam je ponavadi dosti kolesarjev. In jih je bilo. Brez pump. Tako najdem rent-a-bike-and-else-exept-me-agency in simpatičen in prijazen fant, mi spedena (pravzaprav njegov kolega, kajti fant je bil preveč lep da bi se umazal) celo kolo. Ne samo gumo, še prestave mi porihta in celega zwedeštrdesetira :D Tako se vesela, nasmejana in srečna, da se moje kolesarjenje za Palmo ni končalo, odpravim proti domu.

Teden je bil dokaj preprost (beri službeno dolgočasen, kajti končali smo s projektom, zdaj pa šef pač razmišlja in zbira ideje. Svoje seveda).

Včeraj pa sem se odločila, da se odpravim na Erasmus ekskurzijo  Castell D'alaró . Do mesta Alaró se odpravimo z vlakom (1.25€ brez popusta, 0.65€ s popustom) nato pa takole:

Zvečer pa Helloween party v XYZ stanovanju blizu mojega doma. Zaželela sem si zelene in tako sem si pripravila odgovor na pričakovana vprašanja kaj predstavljam: Zeleno strupeno žabico ( Ana je bila tako krivec, da sem se zjutraj zbudila z rdečimi nohtki ). Sofia pa je rekla, da sem tak lepa, da si me ne bo nihče upal poljubit, da se ne bi spremenila. In me ni :D No, ličkanje je tukaj samo po sebi umevno :) 

Na žurki je seveda prevladovala nemška populacija, ni pa manjkal niti nasmejan "Ma šta tu radiš?" in francoski domišljavi ponosni in povešeni noski. Stanovanje je bilo tako polno, da sem se na balkonu spraševala, če bo prenesel našo težo al ne. No, pa je. Dobro delo inženirja :D 

Tako se rdečenohtno (acetona seveda nimam) za danes iz Palme za svoj blog poslavljam zelena žabica :)