Kopalke imam shranjene čisto ob robu omare, v upanju, da bo kmalu poletje.

božično - novoletna

1001 maketa :D

Čeprav so me od klečanja ( moja delovna ravnina rezanja, leplenja, ... so namreč tla) že precej bolela kolena, prstov skoraj več nisem mogla prislonit ob ravnilo in nožek, se kak dan po opravljeni 1001 maketi znova veselim izdelovanja naslednje. 
In po 6 mesecih od kar sem svojo diplomsko maketo postavila na vidno mesto moje sobe, še zmeraj, vsakič ko grem mimo nje rečem: 


joooj, kak mam lepo hiško :D


To je ljubezen! :D

Jaz pa imam od zime še vedno najrajši kamin :)

prinesi mi nekaj tistih malih nedelj...

Če boš že tam, 
daj prinesi mi nekaj tistih malih nedelj. 


Saj veš, tistih malih ko ne delaš nič posebnega,
pa vseeno so posebne. 
Ker so umirjene.


Ko sediš pred hišo in nastavljaš lice toplemu soncu. 
On pa te boža s svojimi nežnimi toplimi žarki. 
In predeš od užitka.
Meditiraš. 
Ko ti nobena misel ne moti diha.

Ali tiste male nedelje, ko si popolnoma umirjeno ustvarjalen. 
Počasi in v krivuljah vlečeš rumeno obarvan čopič po beli podlagi. 
Se giblješ zgolj med papirjem in skodelico vode.
Zraven pa ti poje ... mirna pesem :) 

Da sedim na ušesih mi je govorila že mama, pa potem bivši fant in mislim, da so ugotovili tudi že prijatelji. :) 

Žal mi je, resnično mi je žal, ampak mene kar odnese. Pa ne veter, ki bi tak močno pihal, ampak vse ostalo. Če sem na sprehodu, je najbolj nevarno. Sploh če hodim kjer še nisem nikoli bila (in zmeraj se trudim hoditi po novih poteh). Potem mi glava samo šviga levo desno, gor in dol in "uaaauuu.... kaj pa je tam, daj greva pogledat" in tako sredi zgodbe usmerjam sogovornike. Skoraj nemogoče je pritegniti mojo pozornost v kakšnem arhitekturno inovativnem, očesu privlačnem kafiču, trgovini, instituciji, podzemni, .... torej ... :) 

Iz tega sem danes zapisala:

Če želiš, da ti zares prisluhnem, me moreš peljati v črno sobo s črnim pohištvom, v črno oblečene vključujoče osebe,  pa še takrat bo mojo pozornost najverjetneje pritegnila osuplost nad črnino. 

PS: lahko poskusiš tudi s katerokoli drugo barvo. 

.

.

.

 ...samo dvomim :) 

Sicer pa sem full dobra prijateljica.  Ali ne?  :)  

 

Besede ki zdravijo

Besede, ki zdravijo. Besede ki spreminjajo svet.

vir: 

http://yogaofalignment.com/2009/05/20/hooponopono-i-love-you-im-sorry-please-forgive-me-thank-you/

Rad/a te imam.

Oprosti mi.

Žal mi je.

Hvala.

Jaz jih že uporabljam :) Pa ti?

Hvaležna!

Hvaležna, za 5 €, ki sem jih danes našla na ulici. :) Ker kolikokrat pa ga najdeš ležat kar na ulici a? :)
Hvaležna za tako kuuuulsko družino, ki me podpira pri mojih sanjah in to pri 26ih. 
In hvaležna za moje drage prijatelje ki hodijo z menoj, občudujejo, se veselijo in z mano slavijo, na poti, ko se spreminjam iz bobka v list. :) 


Hvala za spoznanje :)

Pogrešam tvojo toplino. 

Tvoja tišina je zmeraj imela tisoče zgodb, pa ne poznam vseh. 

Ob tebi je bilo vse zmeraj tako preprosto.

Samoumevno.

Naravno.

Smiselno in Polno.

Ljubeče. 

Tvoja topla dlan na mojem licu. Na mojem ušesu. 

Daj mi povej še kako zgodbo, 

me božaj še kdaj po tem desnem uhlju in

mi povej kakšno francosko, ki se je še spomniš :) 

 

Pogrešam te dedek! 

:*

I will never be nervouse again, it just doesn´t fit with my stlye!

Sem danes nervozno že začela, ko sem zamujala na tečaj. Pa sem želela po bližnjici, ki se je potem izkazala za daljšnico ali z drugimi besedami zgubila sem rdečo nit :)  in tako prispela skoraj pol ure pozneje. Zaradi zamude, nisem sledila in na koncu sem mogla spet prej iz tečaja in že sem spet zamujala. Na mestu kjer bi se naj dobili, pa popolnoma miren, elegantno oblečen sošolec, s katerim smo skupaj nadaljevali pot. S tramvajem - niti ne 1 km. Nima veze. Point je, da sem se v trenutku, ko sem ga zagledala; urejenega, tihega, morda celo rahlo nasmejanega  in morda tudi odišavljenega, vsekakor pa v nulo barvno usklajenega in nadvse mirnega, zavedala, da mi nervoza sploh ne paše! V trenutku sem se umirila in baš me boli za nervozo! :) Pa me dobi če me lahko :D Ha, mirna kot jezero :)
Pa sem še pred 1h, še brez narjene domače naloge, nardila naslednji kolaž:  

Pravzaprav dodala le tekst. Mirna sem! :D

aja....pa ni to prvi graški pozdrav? :)

Chuck,I can recive comments, but I can´t make one!

komentar na spodnjo objavo

...onemogočeno mi je komentiranje na svoje komentarje... (ne vem kako je to mogoče, ko sem še včeraj lahko)

kakorkoli, Gogi moj komentar:

Ne, je bil kar izkušnja. Vendar, je takoj po objavi domov prišel cimer iz "tople" Mehike in tako sem si rekla: moji dnevi v Grazu so rešeni hladnosti. Če ne druga imam nekoga, s katerim bom kdaj pa kdaj skupaj pripravljala večerje in se ob tem imela toplo :) In glej me, spet se smehljam :D

Kaj pa misliš z racionalnostjo južnejših?

Toplina in iskrenost? Oboje skupaj mi predstavlja idealen paketek :D Takšen bi moral bit človek v osnovi. Mar bi bil to že fairytale? :)

Kakorkoli, zdi se mi, da bi me po koncu študija lahko odneslo nazaj v tople in "tople" kraje. :)

Pa lep ponedeljkov popoldne.

Mogla bi najprej v Graz in potem v Španijo in Portugalsko, da me ne bi tako zebla osrednje evropska hladnost.

Delam zato, da si od pregretega računalnika segrejem roke.

Pa ne vem če se naj smejim? :)

Ljubim zvok odpiranja vakuumsko zaprtih embalaž :D

Jutri

Danes si želim ljubezni.
Danes te ne bo.
Ne, kometi danes ne padajo iz neba.
Danes ni ptic.
In tudi sonce je že zašlo.
Danes me še ti ne poznaš.
In ...
...in danes bo kmalu konec.

Kajti jutri bo lepši danes.
Jutri mi boš ti izrekel ljubezen.
Jutri bodo mačke predle od ugodja.
Jutri bo popolnoma jasen in sončen dan.
In jutrišnja toplina bo trajala neskončno.
Jutri.
:)

Izpod dežnika rojstva Venere se spomnim rahlega dežja Madeire in kozjega Toskanskega sira

Pa je bila Madeira pri meni :) 

Dario in Claudia sta zraven spominov na Madeiro prinesla še košaro sladkih dobrot; bonbončki z okusom evkaliptosa in koromača, medeni piškotki in medena torta, ki se odlično poda z Madeira vinom :D Prava gurmanska bomba. Vse skupaj pa je žarelo po njihovi skromnosti in iskreni ljubezni.     

Z izletom po Benetkah prvi dan in tistim po Ptuju proti koncu njunega dopusta sem si prijetno odpočila od dvomesečnega 12 urnega diplomskega urnika v tovarni znanja univerzitetne knjižnice Maribor :) 

Zaključili smo s piknikom v Porčiču. Jaz pa vse do 1. julija nadaljevala s hitrim tempom, ko sem svoj trud postavila na ogled (in oceno) ter postala gospa.   

Nagradila sem se z izletom po Toskani ter v ospredje postavila že dooooolgo pričakovan ogled slike rojstva Venere. To je bil izlet samih "saj ne morem verjet". Prvi je bil že takoj v uvodu, ko sva na najino, še zdaj veliko presenečenje, zaspali budilko (vsaka svojo) in tako zamudili en in edin avtobus za Firence. Dan se je po uspešni zamenjavi kart za naslednji dan prelevil v nadvse prijetnega. Preživeli sva ga v mestnem parku na stolih-ležanikih pod lipo, čitajoč (in krohotajoč) najboljši slovenski roman leta: Svinjske nogice, Lenarčana Tadeja Goloba. Čestitke! :)   

Po 27ih nastavljenih budilkah nama je naslednji dan uspelo sesti na avtobus za Firence. yeeeeeeees :D Pa drug, tretji in četrti "saj ne morem verjet" : kava za 4€, kepica sladoleda za 6€ in vrste za Uffici vse do Rima. Ampak mi2 sva imeli VIP card (hec. Rezervacija kart preko interneta. Pa vseeno sva za vstop čakali 15 minut). Klima Firenc, bi se lahko primerjala s tisto v svetu savn,  zato sva se odločili da se "osveživa" s klimo ob morju v mestu Viareggio. yeeeeeee. 

Pa sva imeli. Za 20€ 2 ležalnika in senčnik, ki sva ga morda videli samo mi2 (poglej zgornjo sliko, če jih vidiš tudi ti in ja, imeli sva odprtega) kajti sončni žarki so pronicali skozenj in tako mene, ki se nisem izpostavljala soncu niti za 1 celo minuto ožgali, kot da bi cel teden ležala kot čevap na žaru. Manuelo pa so pred restavracijo zamenjali za škampa velikana. Skrili sva se za obzidje mesta Lucca, v bivši samostan. Do večera ko nama je lakota predstavila Italijanske specialitete :D Pica Italiana in kozarček rujnega. Kasneje ob zvokih ZZ top (live)  pa še Spritz con Aperol. Ogled mesta s kolesi in peš. Vrečke so nama kar same letele v roke. Pa vse nama je bilo prav. Kakšno naključje :D Toplo priporočam. Jaz bi še šla enkrat pozimi, da me oblečejo v stilu še za mrzle dni. 

Ohh in sploh presrečni se vrneva v Firence. Naslednji dan pa v mesto San Giminiano, kjer me je takoj ob vstopu v  pravljično mesto za obzidjem v istem stilu prevzela prefinjena glasba iz zlatarne (na srečo tukaj nisem delovala kot magnet in odšla domov brez zlatnine) potem pa sva padli v tok reke turistov in nasedli ob izhodu obzidja. Lakota je iz naju izstisnila izvirnost in tako sva za vrnitev v mestno jedro izbrali stranske poti (zmeraj najlepše:D) in tako prispeli do prijetne restavracije z zelo okusno hrano. (Manuela še enkrat hvala za menjavo glavne jedi :D) 

Kot zadnjo destinacijo sva izbrali mestece Siena. Jaz sem imela že poln kufer gneče turistov ( in shoping vrečk, hahaha) in se v bistvu najbolj razveselila topline okrog majhne majhne cerkvice in počitka v senci parka.

 

In zadnji "saj ne morem verjet" se je zgodil prav v tem mestu, ko sva se nič avanturističnega sluteč (kot da ni bilo že celo najino potovanje ena sama avantura) slikali pred mesnico/prigrizkovalnico/sirarno Antica Pizzicheria de Miccoli. Iz nje pa hops Antonio, kateremu je kot sončni žarek direkt v oči zasvetila nepopisna lepota Manuele. Tako sva na njen račun in njegovo prijaznost pili in jedli najboljše domače toskanske dobrote: vino rosso (3krat :D) in vino bianco enkrat, pa ovčji sir in sir s tartufi, parmigiano, pa klobasice in namaze. Domač kruh. Po ogledu pridelave pršuta je sledil kratek klepet, v katerem sva omenili, da so nama mesta ki sva jih obiskala zelo všeč, vendar sva si vseeno zamislili da bova videli malo več podeželja. Gospod Antonio nama pove, da je njegov pomočnik Massimilianoprav iz podeželja in nas vse 3 preseneti z izjavo: " Massimiliano, vzami si prosto popoldne in pelji punci po podeželju, jaz pa vam bom pripravil sestavine za piknik! "  Ne vem kdo je bil bolj začuden. Mi dve, da se nama bo tako iznenada uresničila želja ali Massimiliano (ki je še vedno stal vkopan za pultom), katerega je čakala nadvse zahtevna in odgovorna naloga, razkazati podeželje in pripraviti gurmanski piknik dvema simpatičnima mladenkama. Gospod Antonio je trenutek našega začudenja izkoristil za pripravo dobrotic, ki jih bomo vzeli zraven. Liter rdečega in liter belega, 2 vrsti sira, en ogromen mafin polnjen s koščki pršuta in pražene čebule, pa kruh in za posladek še 3 vrste piškotkov in tekoča čokolada v kozarčku. Vse domače. In smo šli. Vsak s svojo vrečko po avto in naokoli po toskanskem podeželju. Saj vem, tudi mi2 sva se vprašali če ravnava v skladu s vsemi starševskimi napotki naj se ne usedeva v avto z neznancem, ampak je prevladala najina taekwondo samozavest pomešana z evforijo nad uresničitvijo sanj ter štirimi kozarci vina. 

Bilo je pravljično čudovito! Ne, hočem rečt: 

... bilo je pravljično čudovito!

Najprej neskončni travniki sončnic, potem pa oljke in trta. Ustavili smo se na enem izmed najvišjih vrhov našega potovanja in kot mizica pogrni se je Massimiliano iz magičnega avta potegnil vse potrebno za piknik. Rjuho,  desko za rezanje, še celo kozarce iz moranskega stekla je nardil (beri plastičnih plastenk, ampak pohvalno izvirno). Skupaj z nami so uživale predvsem brbončice ob vseh toskanskih dobrotah. Resnično gurmansko se je dan prelevil v večer in odjadrali smo proti železniški postaji in na najpoznejši vlak za Firence. 

Naslednji dan nisva zaspali budilke za domov (čudno). Popili še zadnjo italijansko kavico ( hahaha) in sladico ter se vrnili domov. :) 

Še vedno pa diši po toskanskih poljih. 

Lep pozdrav! :)

Bolo de mel e Vinho de Madeira

Skoraj že proslavljam :D

Naj bodo zvezde, princi in palčki na moji strani! :)

I miss ZOUK movement :)
Totally !

OLÜPI ME!

Nasmejal me je napis na soku Fruc: Olüpi me! :D hahaha
In tako še en 13 urni študijski delovnik pričnem z nasmehom :D

Pogrešam sebe, ko sem drugod.

S T O P

Je bil Haiti, in potem je bila še Madeira (sedaj še Čile, Portugalska, Španija, Francija…).  Na slednji sem preživela 10 mesecev svojega Erasmus življenja.  Potem pa me tisti, ki so vedeli, da sem bila tam sprašujejo »Katja, kaj pa Madeira, si videla kakšne poplave? Kako je teklo blato. Pa kamni, si videla? » Jaz pa zrem tja nekam v praznino, v slike in filme, ki so mi poslani iz YouTuba ostali v glavi in si mislim: »Ti, ki sprašuješ samo zato, da si zvišaš dozo adrenalina, pojdi rajši na prosti pad v Gardaland ali pa si kupi letalsko na svoje stroške in pojdi pomagat.  Daj mi keš, da pošljem sošolcu, ki je zgubil hišo. Daj 5€. Kamen na kamen palača a ne? Tako so nas učili. Ne???  No, pol pa ne glej novic in me ne sprašuj.  A rečem le:  »Ja, sem vidla ja« PIKA.  Pa bodi suh, jaz ti ne dam tega užitka ob poslušanju pretresljivih zgodb.

Nikoli nisem razumela ljudi, ki so tekli na kraj nesreče in gledali! Al pa tiste, ki gledajo naključne ulične pretepe. In tiste, ki pošiljajo milione mailov na zgoraj omenjene tematike. Na nesreče drugih. Tisočosemstopetindevedest drugih načinov za sproščanje adrenalina  obstaja v tem današnjem času. Zaostali ste s tem vašim obnašanjem! Skoči in pomagaj ponesrečencu, pokliči rešilca, usta na usta. Pomagaj! Gledaš pretep? Verjetno ne razumeš kako adrenalinsko zna biti skok s padalom. A to ti še na pamet ni padlo.  Izzoveš pretep?  Za mene si zaostal. In poskušam, da ne bi niti obstajal.

Kaj je v nas? V naši družbi, še dalje, v družbi današnjega časa; ker moji prijatelji se ne tepejo.  Ali je to še iz časa prednikov človeške vrste? Ali je to ker jemo, oz. žremo meso? Smo zato agresivni? Ker nimamo več časa za življenje? Ker smo dobesedno postali roboti in se NITI ZA SEKUNDO NE USTAVIMO IN SE VPRAŠAMO KJE IN KDO SMO, KAJ JE NAŠE BISTVO IN KAKO BI LAHKO BOLJ POLNO ŽIVELI? Ne ustavimo se.  Kot Duracel baterije, se zdi, da neuničljivo, dan za dnem po tekočem traku počnemo isto.  Kot kokoši smo! Gor - dol, gor - dol, gor - dol kljuvamo in iščemo hrano. Ste se kdaj za sekundo ustavili? Ste kdaj za en dan dvignili glavo iz položaja neskončnega procesa prehranjevanja? Ste šli kdaj po drugi poti iz službe, da bi videli sončni zahod iz hriba? Kdaj ste nazadnje poduhali rožo tako blizu, da se vas je dotaknila njena nežnost? Ste sploh že kdaj prijatelju rekli da ga imate radi? Ga objeli? Ste gospe, ki vam vsak dan z nasmehom postreže božansko kavo, pogledali kdaj v oči in se ji iskreno zahvalili? Jaz sem moji ob odhodu iz Palme kjer sem opravljala prakso, podarila rožo, prijateljici pokazala sočutje in ljubezen danes, prav tako na ta lep dan nastavila lička marjetkam in se trudila, na delo hoditi zmeraj po drugih poteh.

Ne. Niste. Verjetno sem vas pol že izgubila.  Zdaj že padate nazaj v položaj gor – dol, gor - dol, gor -  dol in čekirate maile in se počutite pomembne na službenem položaju, poskušate zmagati v besednem dvoboju. Vsak dan. Tako se počutite pametnejše in močnejše.  Imeti boljši traktor, boljši avto, lepšo obleko, bolj zlakirane čevlje.  

 Vsem tistim tipično slovensko zavidljivim pravim, da sem srečna, da sem si upala iz domačega kraja, izza ograje Slovenije, da sem občutila bližino ISKRENIH,  SKROMNIH  A SREČNIH ljudi Portugalske, Srbskega PONOSA  (za katerega nisem rabila čez mejo ) VESELJE IN TEMPERAMENT med Španci. Ž A R I J O ! Mi pa si hladno, kot poleti na novo postrežen Heineken, na dva metra medsebojne razdalje,  stiskamo roke. Ne pravim, da imam nad glavo svetniški sij in ne pljuvam po Sloveniji ter ne častim vsega kar je tujega, ampak si samo želim, da bi se nekaj naučili od drugih in ne zrli izpod krožnikov goveje juhe na sosedove, od neurja uničene vrtove, ampak prijeli za odlomljene veje in mu pomagali pospravit in uredit vrt, ker lahko jutri prizadene tudi nas. 

In čisto tipično slovensko, vem, da si zdaj misliš, ja, me zanima, če bi Haitijci in Portugalci nam poslali kakšen dinar za nesrečo če bi nas prizadela, še vedo ne kje je Slovenija;  ti odgovarjam:  če bi na tv namesto ponujanja lekarniških izdelkov, spodbujali humanitarnost bi senzacijo naše čez mejne pomoči prepoznali na novicah, tako pa lahko gledajo, kaj na temo bulmastifov imamo za povedati danes!

Planet samo za dva / Planet just for two

Last time, I was thinking....What If I would live on a planet for 2. With the Sun!

On the top of the hill, watching the stars shining in the night. In the meadle of the desert enjoying the sun. Swiming in small bay. Looking for 4 clover all day, going around in the city for 2. Just 2. 

And then I realized...It´s not the point to live in a small planet for two (btw, for those who are worrying I´m still single) but to live like that. Not just becouse of flirting with other species of human rase, but with discovering and enjoying each other. With honesty, exaptance and unconditional love. 

I  n    l  i  t   t  l  e     t  h  i  n  g  s,

like watching shiny city lights from zofa just close to the window, in the hug. In the taste of dinner prepared with love, peace and quietness. In smell of spring meadow full of flowers. In yellow colour of mimosa. In touch. In music. This is the point of dreaming about planet for two. Nothing else. 

Sem zadnjič razmišljala... kaj če bi živela na planetu za dva. S soncem!

Na vrhu hriba opazovala zvezde bliskajoče v noči, sredi puščave se nastavljala soncu, kopala v majhnem zalivčku, iskala 4 peresne deteljice cel dan, pohajkovala po mestu za dva. Samo dva. 

In potem sem se zavedala...Ni poanta da je vsak par na svojem planetu (btw, vse zaskrbljujoče naj pomirim, da sem še vedno samska) ampak da se obnašata kot bi bila. Ne glede spogledovanja s z drugimi primerki človeške vrste, ampak v iskrenosti, z odkrivanjem, uživanjem družbe drug drugega. S sprejemanjem. Z brezpogojno ljubeznijo.

V   m  a  j  h  n  i  h    s  t  v  a  r  e  h,  

kot so opazovanje lučk mesta iz zofe ob oknom v objemu. V okusu večerje pripravljene z ljubeznijo, tišino, milino. V vonju spomladanskega travnika marjetic. V rumeni barvi mimoz. V dotiku. Ob glasbi. 

To je to, kar dela sanjarjenje o planetu za 2 tako posebno. Čisto nič drugega. 

On photo / V sliki...

There were trips in (small) citys of Mallorca, and lambazouk, also sun. And photo contest, also flowers and smile. In albums on the right side... 

Bil je izlet v množico mest in mestec Mallorce, pa lambazouk in sonce. Pa foto natečaj in rožce ter smeh. :) V albumih na desni strani ... 

Vse zaradi zouk ritma...

Vse se je začelo z ritmom lambazouka ( plesa ) torej zouka. Hotla sem ostat še malo dlje na otoku in ker moja Erasmus štipendija ne sprejema nobenih kompromosov in traja samo 3.5 meseca in nič več sem si primorana iskati šiht. Da si ga uspešno najdem, moram nekaj predstavit o sebi oz. svojem delu. Kar pomeni dober portfolio. Jaz sem se odločla kar za spletno stran. Na začetku zgubljena med miljoni in miljoni različnimi možnostmi dizajna, ampak...ko sem se zavedala kako in kaj sem po Wienerschnizlu in čokoladnem moussu ob 21h imela zadosti energije da sem v enem tednu dvakrat menjala dan za noč oz. dan potegnila v noč. Enkrat do 6ih zjutraj, čez dva dni pa do 9ih. No, moje telo se ni strinjalo z nočno kreativnostjo, čeprav mi je blo full fajn in si je namislilo, kako me prikelnit na posteljo za malo dlje časa kot 5 ur na dan. Z vnetimi bezgavkami! Nakopala sem si celo Ibuprofen (600mg) na katerega sem mogla čakat 3 ure v javni bolnici Palme (Luka, nadvse hvaležna za družbo in prevajalsko pomoč - obljubljam kosilo :D ) , ker bi me enak 5 sekundni pogled v grlo v privatni bolnici čez cesto stal 250€. ZZZS pa seveda ne podpira takega luksuza. 


S šalom okoli vrata in rač. na kolenih vam ob 6ih zjutraj (Ibuprofen čas:D ) iz domače postelje pravim: ritem je hudič :D


PS: upam, da bom do četrtka kul. Mam tečaj lambazouka :D :D :D