Da sedim na ušesih mi je govorila že mama, pa potem bivši fant in mislim, da so ugotovili tudi že prijatelji. :) 

Žal mi je, resnično mi je žal, ampak mene kar odnese. Pa ne veter, ki bi tak močno pihal, ampak vse ostalo. Če sem na sprehodu, je najbolj nevarno. Sploh če hodim kjer še nisem nikoli bila (in zmeraj se trudim hoditi po novih poteh). Potem mi glava samo šviga levo desno, gor in dol in "uaaauuu.... kaj pa je tam, daj greva pogledat" in tako sredi zgodbe usmerjam sogovornike. Skoraj nemogoče je pritegniti mojo pozornost v kakšnem arhitekturno inovativnem, očesu privlačnem kafiču, trgovini, instituciji, podzemni, .... torej ... :) 

Iz tega sem danes zapisala:

Če želiš, da ti zares prisluhnem, me moreš peljati v črno sobo s črnim pohištvom, v črno oblečene vključujoče osebe,  pa še takrat bo mojo pozornost najverjetneje pritegnila osuplost nad črnino. 

PS: lahko poskusiš tudi s katerokoli drugo barvo. 

.

.

.

 ...samo dvomim :) 

Sicer pa sem full dobra prijateljica.  Ali ne?  :)