Najsrečnejši in najtoplejši trenutki

Kljub temu da živim v študentskem mestu, se zadnje čase večkrat ujamem da v petek ali soboto zvečer raje ostanem doma v družbi knjige, filma ali kopeli, skicirke ali novih kuharskih receptov, kot pa kličem cel imenik tako zvanih "prijateljev" samo da bi potešila družbeno pričakovanje po zabavi in nekem "dogajanju". Večinoma pa tako prinese samo neko primerjanje in razkazovanje stvari ki jih imaš na sebi, na krožniku in v kozarcu ter odvisno od slednjega bolečine v predelu glave naslednji dan. Rada imam družbo ampak prijetno, iskreno, kreativno, izvirno in predvsem osvobojeno nekih nagonov po dokazovanju. :D Odkrito in brez sramu priznam da včasih, ko se urniki tistih 3-5 prijateljev, za katere to lahko s vso zagotovostjo trdim da to so, ne uskladijo čutim pomanjkanje, ampak sem resnično srečna in zadovoljna, ko se po uspešnem delovnem dnevu doma, odpeljem na streho-teraso bližnjega štud. doma kjer ležeč na ležalniku v družbi knjige, domačega ledenega čaja ter vonju ki me spominja na morje in nimam pojma od kod prihaja, ujamem še zadnje žarke sonce v mestu, ki me ne prevroče ampak prijetno toplo za lahko noč še malo pocrkljajo. Ali dan poprej, ko na brezplačnih delavnicah restavriranja starega pohištva ob odstanjevanju laka iz mize moje "druge dnevne sobe" voham les, tipam gladkost na novo zbrušenih površin....ko so okoli mene ne samo les, pa lepilo, brusni papir ali strgalo za odstranjevanje laka/barve ter veliko prahu, ampak delovne in zanesene roke somišljenikov vsak s svojim izbranim kosom, ki mu bo povrnil življenje in lesk :)

S hvaležnostjo ugotovim, da kljub pogostejšim "napadom panike", ker še ne polnim avstrijske državne blagajne, niso stvari, ampak takšni preprosti in majhni trenutki tisti, ki pišejo najsrečnejše in najtoplejše vrstice mojega dnevnika :)