So Nice / Tako lepo

Last days I was listening to soft and tender song of Diana Krall. So Nice. You can listen to her or read her lyrics underneath.

I´m listening to this song now for 3 days and with this comercialized Cristmas time ... I started to think today...



Now I also want someone who would be always there for me. Someone to take my hand and dance with me. Someone to adore old streets soul with me. Someone who would take a deep breath on the top of the mountain and someone who would just give me a warm hug. Someone to wisper me sweet words in my ear adn someone to scream with me on the top of the skyscraper. Someone to jump with me on rain-puddle and someone who would dare to make sand cakes with children in park. Someone to play me a song and someone to seduce me :)

I realized that I have almost everything what I wrote. I have u, my friends and family.  :)
Thank u!

Have a warm holiday :)
Kiss!

Someone to hold me tight 

That would be very nice 

Someone to love me right 

That would be very nice

Someone to understand

Each little dream in me

Someone to take my hand

And be a team with me

So nice, life would be so nice

If one day I'd find

Someone who would take my hand

And samba through life with me

Someone to cling to me

Stay with me right or wrong

Someone to sing to me

Some little samba song

Someone to take my heart

And give his heart to me

Someone who's ready to

Give love a start with me

Oh yeah, that would be so nice

I could see you and me, that would be nice

Someone to hold me tight

That would be very nice

Someone to love me right

That would be very nice

Someone to understand

Each little dream in me

Someone to take my hand

To be a team with me

So nice, life would be so nice

If one day I'd find

Someone who would take my hand

And samba through life with me

Someone to cling to me

Stay with me right or wrong

Someone to sing to me

Some little samba song

Someone to take my heart

And give his heart to me

Someone who's ready to

Give love a start with me

Oh yes, that would be so nice

Shouldn't we, you and me?

I can see it will be nice...

Zadnje dni mi na ušesa nežno poje Diana Krall s pesmijo So Nice. Njen glas vas lahko prevzame zgoraj, prav tako besedilo pesmi, katere prevod bi prepustila kakšnemu strokovnjaku :)
Ker me njen glas že 3 dni nežno boža po ušesih in ker je pred nami spet ta skomercializiran Božič sem razmišljala... 

Naenkrat sem si tudi jaz zaželela nekoga, ki bi bil zmerom ob meni, ko bi ga potrebovala. Nekoga ki bi me prijel za roko in z menoj zaplesal. Nekoga ki bi ponoči šel z menoj na sprehod (ta beseda...z menoj mi je tak všeč :) ) in občudoval dušo, ki jo ima mesto. Nekoga, ki bi z menoj zajel sapo na vrhu gore in nekoga, ki bi me samo toplo objel. Me pocrkljal :)  Nekoga ki bi mi v uho šepetal nežne besede in nekoga, ki bi z menoj kričal na vrhu nebotičnika. Nekoga, ki bi z menoj na deževno noč skakljal po lužah in nekoga, ki bi si sredi belega dne drznil delat potičke med otroci v parku. Nekoga, ki bi mi zaigral in nekoga ki bi me zapeljal :) 
In ugotovila sem da imam skoraj vse kar sem si zgoraj želela. Ker imam vas! Družino in prijatelje.
Hvala vam! :) 


Želim vam tople praznike!
Poljubček

Looooove is in the air...

While I was sitting in our balcony with a beautiful city view, I felt LOVE. I realized that all this traveling for last year has given me so much love. Love that I´m writting about in the begining of my blog. Love, that has coloured my life in green, orange-yellow, which I always loved and purple, which I started to adore in last year. But most of all, combination with all of them. I love colours. I love people. They have given real meaning to my travels. The have teached me about simplicity, honesty. They gave me what is the most important in our lives. Love.

...for hundred times, I have read what I just wrote above, but I still don´t know if I have written as deep as I feel. I´m sorry, but I can´t more deep and I do feel it. You should have felt this. But u can´t. You have your own colours. Your own people that turns your life as they do...

You two gave me love and in last 2 years endless understanding and support. From you, I have learned about sincerity. U have teached  me all about sincerity. You all about how to enjoy the life. To taste it. To learn. You let me know that I´m pretty. You told me about that book. From you two, I have by age of 24, learned what is the true meaning of a friend. This is a person who respect you unconditionally. Someone who give you an advice, but respect your decisions, altough it´s not the smartest thing in that moment. Becouse they know u have to found it out by your own. Till then, they offer you a shoulder.  You are my spiritual friend. You are diving and taking breath the same time as I do. You are my brother that I never had. But now I do. You two acept us as a family. You gave me flower. You coocked me a soup when I needed it the most. You came at the same time as me and again there is someone who is teaching me how lifeshould be simple. You offered me the suniest living room and u gave me warm wellcome feeling. You are close to me, becouse u understand that photography is my passion and I like to take time for it. We can travel together without words and we understand eachother. And the last but not the least. You. You have opened me even more.

Do you find yourself? :)

Thank you for being calm lake, adrenalin, parfume, estetic minimalism, red cross as a help, relaxing tea, playing with waves and ...chocolate cake...
Love. I´m very thankfull that you have designed me into a beautifull sculpture. :)



Ljubezen je v zraku...

Ko sem takole sedela na balkonu našega stanovanja sem se zavedla, da so mi potovanja v preteklem letu in pol, dala toliko ljubezni. Ljubezni o kateri sem pisala v uvodu tega bloga. Tisti ljubezni, katera je obarvala moj svet v zeleno, oražno- rumeno, ki sem jo imela zmeraj rada in vijolično, ki se mi je v zadnjem času pravtako prikupila. Najraje pa kombinacija vseh treh. Ljubim barve :)
Ljubim ljudi. In ti so dali mojim potovanjem pravi  pomen, spomin, nasmeh, cvetlico, lepoto, srečo. So me zapolnili. Me inspirirali. Me naučili. O sebi, o svetu, o globljem pomenu, o preprostosti in o iskrenosti.
Dali so mi tisto, kar je v življenju najbolj pomembno. Ljubezni. Bližine. Topline in Razumevanja.

... stokrat sem že prebrala zgornje besede pa se mi še vedno ne zdi, da sem povedla točno tako globoko kot čutim. Oprostite, vendar ne znam globlje. Ne znam bolj živo. Morali bi videti. In čutiti. Pa ne gre. Vi ste spoznali svoje barve. Svoje ljudi, ki vrtijo vaša življenja tako jih...

Vidva sta mi dala ljubezni in predvsem v zadnjih 2 letih neskončno mero razumevanja in podpore. Od tebe sem se šele sedaj naučila kaj pomeni iskrenost. Ti, si me naučil, da je treba življenje uživat in zajemat z veliko žlico. Ga okusit in se zmeraj učit. Dal si mi vedet da sem lepa. Ti si mi povedal za knjigo. Od vaju in predvsem od vaju babiki moji, sem pri 24ih ugotovila kaj pravzaprav pomeni prijatelj. To je oseba, ki ti brezpogojno sprejme takšnega kot si. Ti svetuje, a hkrati spoštuje tvoje odločitve in pri tem tiho in modro molči, ko se odločiš drugače, ker ve, da boš prišel do pravih odločitev, ko boš čas zanje. Ko boš sam to spoznal. Do takrat, pa ti bo brezpogojno držal razprte roke, čakajoč na tolažbo. Ti, ti si moj duhovni prijatelj. Se potapljaš in dihaš istočasno kot jaz. Si moj brat, ki ga nimam. Ampak ga zdaj imam. Vidva sta me / nas sprejela medse. Kot družino. Vi ste mi dala rožo. Ti si mi skuhala juhico, ko sem jo najbolj potrebovala. Ti, si prišel istočasno kot jaz in spet me nekdo uči o življenjskem minimalizmu. Ti, si mi ponudila najbolj sončno dnevno sobo in mamino toplino tukaj. Ti, si mi blizu, ker me razumeš, da je fotografija užitek, kateri rada posvetim čas. Skupaj lahko potujeva brez besed in je krasno. In nenazadnje ti, ki si do konca odprl blokado in ki me še bolj spodbujaš v spontanosti.

Se najdete? :)

Hvala, da ste mirno jezero, adrenalinski prosti pad, dišava, estetski minimalizem, rdeči križ kot pomoč, pomirjajoč čaj, igranje z valovi, tortica ...
Ljubezen. Neizmerno sem vam hvaležna, da ste me takole izvrstno izoblikovali v tako lepo skulpturico :)


Poljubčki :)

Making my first video/movie

Ta teden sem naredila nekaj fotografij, ko sva s Silvie garali na terenu :) Vse sem lepo zložila skupaj, malo pomešala, nato dodala še glasbo; pesem Just can´t get enough od skupine Nouvelle Vague in nastal je moj prvi video/film. Ogledate si ga lahko spodaj

This week I made several pictures while me and Silvie were hard working on concstruction site. As a photographer and an architect. :)

I put all of them together, add Nouvelle Vague´s Just can´t get enough and made my first movie/video. You can see it below:

Vesela bi bila kakšnega komentarja

I would be happy to read some comments.

Crazy Barcelona

Iz papirnatega dnevnika v spletnega:

Barcelona - muy bien :D
PISANO zelena
ŽIVAHNO roza 
TOPLO rumena

Skoraj škoda jo je opisovati s črnim kulijem, samo nimam živahnejše modrega ali kričeče vijoličnega. Tukaj sem šele dve uri in kontrabas iz leve, bobni iz desne, žurka je kar v zraku. FENOFAKINGMENALNO! :D Menjam s Palmo takoj.
Začelo pa se je takole:
Naključno ( :D ) zamudim prvi bus, ki sem ga videla za letališče. Na Mallorci namreč ni voznih redov. Piše samo kdaj pelje prvi bus in na koliko časa vozijo. Nič hudega, itak sem bila prehitra. Ker sem imela online check-in sem se pokazala le varnostnikom (mimogrede na poti tja in nazaj me nihče ni niti vprašal za osebno kaj šele za potrdilo, da sem res rezident Balearskih otokov) se okrepčala v BurgerKingu ( saj so imeli tudi solatni bife na letališču pa mislim, da celo italjansko restavracijo, ampak pač no... :) ) in že bila na letalu za Barcelono. Zaspala kratko in sladko kitico, ko me zbudi stevardesa da bomo pristali. Smuk na bus za center (A1-5€). Seveda sem zaupala svoji intuiciji (tej isti, ki me je na Mallorci pustila na cedilu in sem iskala svoj dom eno uro in pol) in šla na pot brez zemljevida. Niti tega kjer bi se naj nahajal hostel nisem sprintala. Ampak, tokrat mi je stala ob strani (vsaj prvi dan :D ) in tako sem izstopila ob pravem času na pravem mestu ( mimogrede, na  busu ni zemljevida, niti oznak, kaj šele opozoril pred vsako postajo. Tudi na fizičnih postajališčih ni nobene oznake. Zgleda so Barcelončani zelo intuitiven narod) Plaça Catalunha. In že prvi

B  U    U    U    M    .... 

live koncert ( s tem mislim samopromocija) reggae skupine. Ne samo celoten bend ampak vsa množica poslušateljev, ki je prikorakala okoli pozitivnih glasbenih vibracij, kot lačne mačke okoli posodic s hrano, je plesala. Sredi rumenega petkovega popoldneva in to kar pred banko. Pa sem se s prtljago vred in nasmehom na obrazu še jaz pozibavala v ritmu reggea-ja :) Fenomenalen sprejem, kljub temu da me na letališču ni nihče čakal. Haha Smuknem v TIC po zemljevid in nasvet potem pa 10 sprehajalnih minutk do hostla SUN and MOON(15€/noč z zajtrkom vred ) , kjer sem potovalko samo vrgla v omarco in že letela med Picassom, Gaudijem in Dalíjem.

Že v Palmi sem si zaželela kvalitetnega koncerta v živo, tukaj pa je vse na dosegu roke/koraka/ušesa. Vse instiktivno, kar si želiš pade v tvoj rokav, objem, dušo :) Design studio, ki spreminja barvo, skicirka, ki jo iščem že od Madeire...

In tako bom zvečer v cerkvi Svetega Miquela (saj ne vem kako se je v resnici imenovala, samo nekaj sem si mogla namislit in če je že vsak drug Španec Miquel...)  prisluhnila koncertu klasične Španske kitare izpod hitro brenkajočih se prstov MANUEL-a GONZÁLEZ-a. Po The New York Times-u sodeč:
" One of the leading splecialist of Spanish music in the world. "
No, na poti do koncerta sem naletela še na en koncert (samopromocijo) tokrat cel zbor. Peli so pesmi Queenov in Beatlesov zraven pa seveda poplesavali. Veselo vzdušje v glavnem. In mislila sem si: Barcelona je zmešana! In všeč mi je!!!!

Zdaj sem že iz koncerta ... krasen performance španske akustične kitare, vendar morm priznat, da ni blo mravljincev od zvočnega užitka in kolena se mi tudi niso tresla. No, ampak vseeno je nardil pozitiven vtis name. (Žura ni bilo. Vsaj jaz se ga fizično nisem udeležila, sem pa zato v soboto prva stala pri izposojevalnici koles in podpisovala pogodbo za krasno, udobno in ubogljivo kolo )

Mami sem v sobotnem dopoldnevu v telefon kričala: ČUDOVITO, BARVITO, ŽIVO IN ŽIVAHNO.  Povej naprej.
Kolo sem prvič odložila ko sva s Tejo, ki je v bližini Madrida na Erasmus izmenjavi in s katero sva se zgolj slučajno datumsko ujeli v Barceloni, posadili ritke na travo in prisluhnili ( bolj druga drugi, ker sva poklepetali :D ) spet enem izmed mnogih koncertov :D Sledila je Sangria in prišla je noč in z njo moj termin za vrnitev kolesa. Dobro mi je služil :D

Vrnem se v hostel in končno pri svetlobi spoznam cimre, s katerimi sem si delila to ogromno, svežo, živahno in udobno (laž za vse 4 opise) sobo. Iz New Yorka Gabriel in Raphael  (slednjega  ime sem si seveda namislila, samo bi blo pa zanimivo, da bi bila 2 angelska imena na enem kupu v eni sobi) zraven pa še Christian iz Rima in  Ewa iz Poljske. S slednjima sem istočasno začutila lakoto in odpravili smo se na brezplačno večerjo (beri predjed) v Travelers bar. Sledil je polnočni intuitivni ogled mesta, obe z Ewo sva bili namreč novinki v mestu in tako sva šli kamor so naju nesle noge. Naslednji dan pa smo si skupaj ogledali še Gaudijevi Casa Milá in Casa Batlló, potem pa sva se poslovili od Christiana in si nazadnje ogledali še Sagrado Familijo - seveda :D Impresionirana sem se poslovila in odpravila nazaj proti Mallorci. Vendar Barcelone še ni bilo konec. Bilo je še letališče, ki je ooooooohhhhhh in aaaaaaaahhhhhhhh sanjsko lepo.
Ko vstopiš te tišina kar posesa sama vase. Tiho, mirno in spokojno te vodijo tekoče stopnice ali pa tihi koraki. Elegantna črna svetlikajoča se tla, ki odsevajo, svetlo, zračno belo strešno konstrukcijo - mojstrovina.

 Da kar lažje zadihaš. No, tako lepo, mirno in sproščujoče kot je bilo na letališču niti slučajno ni bilo na letalu. Metalo nas je sem in tja iz enega koridorja v drugega. Gor in dol, levo in desno. Ko sem v trenutku šibkosti pomislila, da bom slednjič letela samo še iz Palme in se ne več nazaj, smo že pristali in odploskali iz letala in naslednji dan sem že gledala karte za Madrid :D. Krasen vikend je bil.


Včeraj me je neka melanholija pripravila do listanja papirnatega dnevnika. (ne se bat, zvečer sem že šla na tečaj Salse, ki pa se je ( po Špansko pač ) prestavil za 2 uri in 1 dan ( !!! ).  Torej zdaj, namesto da bi pozibavala svoje boke, pišem blog) in ko sem takole obujala spomine za nazaj, sem ugotovila da sem kr potovala :)
Da obnovim: Madeira - Erasmus, Porto Santo - weekend, Gran Canaria - weekend , Lisboa - week, Trieste - koncert Carlosa Santane, Mallorca - Erasmus praksa, Barcelona - weekend.
In v bližnji prihodnosti me bodo noge, kolo, letalo ali/in vlak poneseli še v Madrid (kart še sicer nimam rezerviranih, ampak Rynair - 12€ povratna :D ) , Vallencio, Menorco... :D

Danes me je obiskal dedek...

...ali pa sem jaz obiskala njega.

V Palmi (in samo v Palmi :) ) so nas danes počastili še z enim dela prostim dnem in tako sva se s Silvie, sicer po začetnih dvomih zaradi vremena, le odpravili na izlet. Na avtobusni postaji izbereva mestece Port de Pollença (bus 340, 5.60€, 1h vožnje) ker je pač bil prvi bus, ki je peljal :D Dober sistem, že dvakrat se je izkazal za odkritje čudovitih predelov Mallorce. Vendar naju je pod svoja krila ob prihodu vzel veter. Lase je neslo gor in dol, levo in desno, diagonalno, povprek....kuštravo. Ko mu samo midve nisva bili dovolj in je zraven pobral še pesek iz plaže ter kapljice iz morja sva rekle, da tako pa se več ne greva in sva po istem sistemu izbrali pot nazaj. Po 10 minutah vožnje (1.10€ ) izstopiva v centru mesta Pollença. Najprej do trgovine, da sva potešile željo po sladkem ( nič kaj dobre čokoladne francoske rogljičke) nato pa naju je pot, ki je v začetku izgledala kot navadna med ulična potka, potem pa se je začela nagibati in ob njej so se začeli pojavljati križi, naključno privedla do vrha hriba. Končna postaja cerkvica. Ponavadi me nič kaj ne ganejo. Občudujem jih zgolj kot veličastne objekte, vendar v meni ne vzbudijo nobenih posebno blaženih občutkov.
Ta pa je bila drugačna :)

Tako majhna in minimalistična. Pet klopc, 3 slike, 7 svečnikov, ki so viseli iz stropa in označevali sveti prostor, ter oltar. Simple as it can be. Ganla me je preprostost, tišina in toplina. Silvie se je kaj hitro umaknila, meni pa je po fotografiranju nekaj reklo, naj pustim to mojo dušo za trenutek tukaj, kjer se je počutila tako prijetno.

Pa sem zamižala, sklenila roke in te blagoslovila moj zlati dedek. In potem si prišel. Popeljal si me v čas ko sem bila še majhna. Ob sončnem dnevu sem sedela na tvojem krilu in tvoje iskrene roke so me božale po moji majhni glavi in po mojem desnem ramenu. Tako tople roke si imel. Tako lepo mi je bilo. Rekel si mi, naj se le držim fotografij od blizu :) ( ne vem še kaj točno si mi želel povedat, ampak tudi meni so takšne najbolj všeč :D) Malo sem še posedela in uživala v tvoji toplini, potem pa si rekel: "zdaj pa le pojdi, pupa te zunaj že čaka". In tako sem odprla oči, še vedno čutila toplino na desnem uhlju in ramenu, ter se nepopisno srečna odpravila proti izhodu. Hvala za ta trenutek dedek :D

Dokaj po zraku me je nato neslo še do Rimskega mostu in ker ni bilo preveč lepo, da bi bilo res, smo se ob prihodu srečali z avtobusom, ki naju sicer ni popeljal direktno v Palmo ampak do mesta Inca (20 minutk, 3.80€ ) kjer se kljub še več kot potešeni želji po sladkem nisva mogli upret naoljenim sladkim churosom

Od sladko mastnega slabost naju je posadila na vlak za Palmo ( ceni z busom do mesta Inca, je bila všteta še karta za vlak).

Blažen pozdrav iz Palme :)

Od zabave do zabave

V jutro sem se zbudila z živordečimi nohtki ...

Pa začnimo po vrsti. Prejšnji petek si mladi nadebudni sodelavci (takrat še 3, ta teden se nam je pridružila še Ana iz   Poljske) po enomesečnem garanju v službi le zaželimo konkretne žurke. Pa mislim, da smo šli vseeno bolj na izi v petkov večer. Posedali smo na trgu, otroškem igrišču in peš križišču, ko začno vsak posamezno mimo nas hoditi muzikantje. Vsak s svojim kovčkom, vsi v isti odpravi. Pa le stopim do možatega kitarista in ga vprašam kje se kaj dogaja. Je rekel: " ti pojdi samo ravno, 300m in nas boš slišala " Dokončali smo klepet in se odločili da le gremo pogledat. Po 300m smo jih videli in slišali :) Pozdravili so nas z cvetjem ter z wellcome drink (ki se je nato preimenoval v free all night long drink), vse skupaj ob spremljavi tradicionalne Mallorške glasbe. To je bila majhna majhna majcena gostilnica šefa Menorčana in Mallorčana in tako ni bilo bojazni da bi se zgubili ali da se kdo ne poznali. Debate so tekle in tako smo se ob 6ih le odločli da pojdemo svojim posteljam naproti.

V soboto je sledilo najlepše poležavanje na plaži ever.

:)  Kljub temu, da me je ati oznanil za drugega Cankarja, vam ne znam opisat kako lepo mi je blo. V kopalkah na pesku, z mandarinami v ustih, skicirko in voščenkami v rokah,  ob sončku in valovih morja. Nepopisno lepo. Uživantski soboti je sledila kolesarska nedelja. Pa v bistvu je bila bolj peš nedelja. Ko sem brezciljno prišla do vrha hriba, ugotovim da me nekam poševno nese, pa sem bila na 0.0 promila. Zadnja guma je bila povsem prazna. Bencinska črpalka pa kaj pa vem kje. Odločim se za sprehod ob obali. Tam je ponavadi dosti kolesarjev. In jih je bilo. Brez pump. Tako najdem rent-a-bike-and-else-exept-me-agency in simpatičen in prijazen fant, mi spedena (pravzaprav njegov kolega, kajti fant je bil preveč lep da bi se umazal) celo kolo. Ne samo gumo, še prestave mi porihta in celega zwedeštrdesetira :D Tako se vesela, nasmejana in srečna, da se moje kolesarjenje za Palmo ni končalo, odpravim proti domu.

Teden je bil dokaj preprost (beri službeno dolgočasen, kajti končali smo s projektom, zdaj pa šef pač razmišlja in zbira ideje. Svoje seveda).

Včeraj pa sem se odločila, da se odpravim na Erasmus ekskurzijo  Castell D'alaró . Do mesta Alaró se odpravimo z vlakom (1.25€ brez popusta, 0.65€ s popustom) nato pa takole:

Zvečer pa Helloween party v XYZ stanovanju blizu mojega doma. Zaželela sem si zelene in tako sem si pripravila odgovor na pričakovana vprašanja kaj predstavljam: Zeleno strupeno žabico ( Ana je bila tako krivec, da sem se zjutraj zbudila z rdečimi nohtki ). Sofia pa je rekla, da sem tak lepa, da si me ne bo nihče upal poljubit, da se ne bi spremenila. In me ni :D No, ličkanje je tukaj samo po sebi umevno :) 

Na žurki je seveda prevladovala nemška populacija, ni pa manjkal niti nasmejan "Ma šta tu radiš?" in francoski domišljavi ponosni in povešeni noski. Stanovanje je bilo tako polno, da sem se na balkonu spraševala, če bo prenesel našo težo al ne. No, pa je. Dobro delo inženirja :D 

Tako se rdečenohtno (acetona seveda nimam) za danes iz Palme za svoj blog poslavljam zelena žabica :)

Vprašanje desetletja!

Ker mi ni všeč, tak hiter tempo kot ga danes živimo...

...ko v dobrem mesecu še nisem uspela v celoti spoznat niti vseh poti do službe in nazaj, kaj šele trgovinic, galerij, studiev, ... gl. mesta otoka;
ko si po šihtu uspem samo še skuhat večerjo/kosilo in včasih it na rekreacijo pa je ura že polnoč in nastavljam budilko za naslednje jutro;
ko gledam na poti v biro kako očetje in mame spremljajo svoje otroke do vrtcev in šol in ko teh istih obrazov ne srečujem kasneje ob 17h ko grem domov (torej delajo še dlje)
ko vidim sveže pečene osnovnošolce v šolskih uniformah ob 19h na šolskih dvoriščih igrat nogomet
in ko  iz avtobusa vidim sklonjeno otožno in težko glavo taksista se vprašam:


Ali sem čudna samo jaz, ali tudi VAM ni všeč tak tempo? In še bolj pomembno, zakaj ga potem še vedno živimo, če nikomur to ni v interesu? 


Kaj se je zgodilo s sistemom od 7-15? (ok, tisti od 6ih do 14h je bil too much za zjutraj, ampak bi blo pa idealka končat že ob 14h) In sploh, od kod norma 8 ur / dan? (Saj vem, da eni delate tudi 12h/dan, sočustvujem z vami).
Al bi potem bili razpuščena banda, če bi bili bolj svobodni? Ker meni prosti čas pomeni svobodo. Ne vem kaj pomeni vam, zato vas sprašujem. Kaj bi delali če bi imeli več časa? Si ga želite imeti ali tako razmišljam samo jaz? Poleg odgorov kot so: ja, da bi odplačevali kredite in mormo delat da zaslužimo za kruh se sprašujem če bi potem tudi imeli tako velike potrebe? ( če odštejem da se zdaj v času krize ( in kaj sploh je s to krizo??? Ok, to je za drugo tematiko...) morda res bolj dela za preživetje kot prej, ampak zakaj pa v bistvu delamo??? Potem pridem spet do razmišljanja, ki sva ga enkrat imela z očetom, kaj bi bilo če ne bi rabli jest, ampak to je spet druga  tema, al pa ne, navsezadnje verjetno res delamo zato, da se lahko hranimo al zakaj???)
Ljudje se kar naprej pritožujejo, da nimajo časa ( Spomnim se Jana iz srednje šole, ki mi je na to odgovoril: čas je, samo vzet si ga je treba :D ) ampak kaj bi se zgodilo če bi ga naenkrat imeli? Si zamislite? Gospa v referatu, pa ona na pošti in tista v trgovini, bi vas z nasmeškom na obrazu vprašala kaj želite in če vam lahko pomagajo. Poštar (razen ta, ki je prihajal na trg Revolucije, ta živi že zdaj srečno, ker je zmeraj z veseljem v glasu prosil če mu odpremo vrata) bi ... pa res... niso poštarji vsi veseli??? :)
Gospe bi lahko pobirale iztrebke za svojimi psi, ker bi imele čas hodit na jogo in bi bile gibčne;  tako bi se otroci lahko igrali na zeleni trati. Ampak oni so že v osnovi videti srečni :D
Si predstavljate?
To bi bila pravljica :)
To si želim od prihodnosti. 
Mislite, nam bo uspelo?

Veter

Ali bolje rečeno  V   E   T   E   R.

Po službi sem malo zalegnila; neobičajno zame, ker se mi zmeraj zdi škoda dneva, ampak je današnji bil taman za popoldansko počivanje - dež; ko me kot strela zbudi bobnanje vetra ob okna, vrata, sosednji blok, sosednja okna in vrata .... V milisekundi sem se vstala iz postelje ( to bi mogla bit budilka vsako jutro - kruto, a učinkovito) in se prepričala če je to res samo veter al je na sosednje dvorišče zasilno pristalo kako AirBerlin letalo polno debelih nemških turistov. "Na srečo" je bil "samo" veter. In ne, nisem šla nazaj v posteljo, preverla sem situacijo še iz druge strani stanovanja.... no, zdaj se javljam iz kuhinje - centra stanovanja, kjer ni razen odstopljenih ploščič nobene druge nevarnosti. Vsaj upam, da ne.

Pojedla sem večerjo, malo pobrskala in našla Beaufortovo lestvico vetra. Če niste vedeli (jaz nisem) obstaja 0-12 kategorij. To pomeni od tihega vetra s hitrostjo 0-1 vozel (kaj imajo vozli pri vetru tut ne vem, bom pobrskala :D ) gladkega morja brez valov do ORKANA s hitrostjo vetra večjo od 63 vozlov, v zraku je polno morskega prahu in morje se pobeli.


Sicer ne vidim morja, ampak zgolj po občutku, bi rekla da je veter za seboj potegnil veje 11. mesta. ORKANSKI VETER. Hitrost 56-63 vozlov , itak da je 63.  To te ja odpihne. Rešijo te samo cementni žakli privezani okoli pasu. Ali če jih sam po sebi tehtaš vsaj 3 in to tiste ta stare merice.
Pa sem na poti iz službe mislila, da so veje rezali...

S slušalkami v ušesih (Poje mi Michael Jackson - Rock with you ;  in potegnila sem si album dol še preden je šel na svoj zaslužen počitek!), da ne slišim teh strah vzbujajočih zvokov, se za ta vetrovni večer poslavjam.

Dež

Danes me je premočlo kot rožo v lončku, ko jo preveč zaliješ.

Sladke jagode, arabski bobni in zaročitvena večerja

Dan se je začel z zajtrkom. Kosmiči z mlekom. V njih pa prave posušene, a potem od mleka napite, moje ljube JAGODE. Mmmmmhhh.... In kako naj potem ne bo prelep dan?

Delovno dopoldne s podaljškom kar v pozno popoldne....
Ko so se vrata biroja za menoj zaprla, mi je bilo škoda tisto malo svetlobe, ki je do teme še ostalo, zapravljati doma in tako sem se odpravila na kolo. Kr tako, malo zasanjano; kot v Mariboru, ko sem bolj kot na cesto, gledala okoli nje kakšne so novosti na fasadah, izložbe, ljudje,...; sem odkolesarla kam drugam kot pa proti obali :D Seveda proti zvoku arabskih bobnov, ki so prihajali od; pozor: ČISTOKRVNEGA MALLORČANA. In ne samo enega, ampak treh čistokrvnih Mallorčanov. Kdo bi si mislil, ampak po 1 mesecu mi je uspelo izmed množice nemških turistov, na čisto običajnem turističnem predelu - plaži, najti primerke avtohtonih prebivalcev otoka. (Vendar so se upirali, da bi jih posadila v muzej) Po spontanih, privatnih, pol urnih glasbenih inštrukcijah sem prisluhnila še nadaljevanju "koncerta", nato pa me je noč opomnila, da so plastične posode namenjene malici, še prazne in jih je treba napolniti, prav tako je od lakote bobnel tudi trebušček. Na kolesu smo se odpeljali proti domu v smeri katedrale. (Jaz, trebušček in posodice, da ne bo pomote, haha)
Nisem še je uspela slikat, ko v soju luči ponoči žari.
Kot kaka zvezda, ki je ušla mreži vesolja, se skupaj z odsevom v vodi, neizmerno blešči. Si predsavljate? Res, veličastno. ( No, Tjaša povej )
Višek romantičnosti (fantje, prosim preberite si to vsaj trikrat, punce tudi, ker jaz še zdaj ne morem verjet kar sem videla, pa ni bilo okoli nobenih kamer, tako da niso snemali filma) je dosegla mizica, pogrnjena tako kot jo premorejo pogrniti samo v top, the best, fancy šmency restavraciji ....naj samo omenim svilen bel prt, visoke bele sveče v minimalističnem svečniku, champagne in od svetlobe bleščeč pribor :D Za pogrnjeno mizico, pa kot da je to nekaj povsem običajnega fant izjemno urejen ob večerji klepeta s punco. ( Marina, to je za v tisti najin SAJ NE MOREM VERJETI zveščič :D Prosim dopiši to :D ) To je bila sigurno zaročitvena večerja :)
Vsaj še do Mc´Donaldsa so se kotički ustnic stiskali k ušesom, srček pa je žarel, kot žari tekoče jeklo. Potem je trebuh prevzel nadzor in zapeljali smo se do doma. Napolnili želodček in posodice za ju3.

Pa en ´saj ne morem verjeti´ lep pozdrav iz Palme :)

Nedeljsko popoldne

Najbolj srečna sem, ko na kolesu ob morju, srečujem nasproti hodeče od sonca žareče in nasmejane obraze. Dedka in babico z vnukom v naročju. Očeta, ki teka za hčerko, ki  jo je pravkar naučil voziti kolo. In par, ki poskuša ob sončnem zahodu narediti lepo fotografijo za v dnevno sobo.

Ker so me fedre (beri vzmeti) na novi postelji (na novem otoku) preveč motile, ker se mi je dioptrija tekom preteklega leta preveč poslabšala, ker je prstan v filmu Titanik padel na dno morja (in ker ne verjamem da ga je tip od Britney Spears v resnici našel) in nenazadnje, ker so me danes zažulili moji ljubi teniski (tisti, ki imajo gel v vložku in ki bi naj bili najbolj udobno zaprto obuvalo pod soncem)

...nekako tako prekrivam pravi razlog, naj še nadaljujem?

sem se odločila, da preselim blog na drugo lokacijo. Takšno, da bo prišlo bolj do izraza.

Verjamem da so globoko v sebi vsi ljudje dobri in iskreni. Pri nekaterih so pač potrebni malo bolj grobi prijemi (v mislih imam naprave za jemanje vzorcev zemljine za analizo nosilosti tal..., v glavnem zelo globoko), pri drugih pa je potrebno samo odpihnit prah, ki se je nabral na površju. Ne boste verjeli, so pa tudi takšni, ki so dobri in iskreni sami od sebe. Ha, vsaj 5 jih poznam :D (Se ne pritožujem, pobožno verjamem v: "kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden")

In tako kot je prišel čas, da se moja verovanje uresničijo in končno začnemo reševat svet (mi, in ne James Bond, Spiderman, Superman in Ken), tako je prišel čas da vzamem vajeti v svoje roke, usmerim konja v pravo smer, vržem steklenico resnice... skratka grem samo še po poteh ki me veselijo, nasmejijo, poredijo (bog ne daj; samo preverjam če sledite), polepšajo in osvežijo ter napolnijo žepe z zvezdnim prahom, da bom lahko spreminjala buče v kočije in žabice v prince :)

In ker mi je oranžna všeč, v zeleno pa sem zaljubljena sem barve pustila, vsaj delno in se po Aboriginsko (pleme v Avstraliji) modro odločila le za večjo spremembo - naslov bloga. Ker sem v Španiji, špansko in ker sem na novi življenski poti, Pozitivno :D
Torej: VIVA POSITIVA ali pozitivno življenje.


Torej naj z nekaj besedami opišem svoj nov blog oz bit o katerem bom pisala, kar me razveseljuje, dopolnjuje, zapolnjuje,
napihuje (bog ne daj v širino, samo od sreče) in daje mojem aknastem ličku lepo marelično barvo in nasmešek do ušes:

Ljubezen ( brez ljubezni mi živeti ni in najdem jo v v penici kave, KAKIju, samotnem zalivu, karamelnem sladoledu, iskrenem nasmehu, bistrem čaju, sončnem dnevu, HIBISKUSU, jagodni marmeladi, čokoladnem krofu polnjenem z vanilijevo kremo, FOTOGRAFIJI, ARHITEKTURI, DIZAJNU, PESMI in BESEDI skratka UMETNOSTI nasploh, seveda pa tudi v človeškem objemu. V maminem poljubu na lica, očetovem razumevanju sveta, babičini milini in dedkovi skromosti. In seveda bo enkrat prišel tudi zame, hlapec na črnem konju in to bo ljubezen o kateri ste mislili, da bo govora)
prijateljstvo ( redko, a 100% iskreno), pa naj naštejem še enkrat fotografiji in arhitekturi, morju in soncu, sladkem in slanem,
o iskrivosti in iskrenosti. O lepoti narave in o dobrih ljudeh. O skromnosti in o nesramno dragih dizajnerskih stvaritvah.
Nasprotja oz. dvoličnost? Kakopak, saj sem vendar dvojček.

Pa še opomba, morda bodo objave tudi v angleščini, zgolj za angleško govoreč krog iskrenosti.
Pa morda še ena opomba; trenutno sem locirana na Palma de Mallorci kjer med spoznavanjem, okušanjem in doživljanjem otoka opravljam
tudi prakso...no med tednom je bolj v obratnem vrstnem redu.


Prijetno branje vam želim!